Moški posluša zgodbo sodelavca, sanje, v katerih se je zgodil nenavaden rop. Ob vrnitvi domov zgrožen ugotovi, da je vse njegovo premoženje izginilo v skrivnostnih okoliščinah. Takoj pokliče policijo, primer prevzame izkušeni detektiv, ki pri delu uporablja neobičajne metode. V isti noči se skrivnostni dogodki širijo po vsem mestu; ljudje se znajdejo v čudnem, irealnem stanju, kot da bi nenadoma stopili v čudežno deželo.

»\'V sanjah sem vedno nekdo drug …\' Ta izraz je verjetno ključ do razumevanja zadnjega filma Angelosa Frantzisa Pasje sanje (The Dog\'s Dream). Eden od vtisov (kajti vse, kar lahko imamo, so vtisi o filmu, ki je neizmerno skrivnosten) je lepo oblikovan nočni portret Aten kot mesta duhov, mesta, ki je vlažno, skrivnostno in temačno. Občutek filma noir, ki ga režiser vtisne filmu, spodbudi k razmišljanju, tako kot tudi določene scene, na primer tista, ko glavna igralka v rokah drži čarobno palico. Omogoča ji, da vsakomur izpolni želje in skrivne misli. Ta romantičen, nostalgičen del filma je tudi najbolj dovršen. Ustvarja harmonijo, ki bi jo lahko predstavili v samostojnem kratkem filmu. Pred sceno in za njo je film kot morje, ki utaplja gledalca v nerazložljivih dogodkih, preskokih žarišča in nejasnem jedru.« (Maria Katsounaki - Kathimerini)